O pisanju spričeval

Waldorfski učitelji radi pojasnimo opisno ocenjevanje z zgodbo o kralju in zvestemu služabniku. Nekega dne mora kralj zapustiti palačo in se za več mesecev odpraviti na pot. Medtem je bil služabnik naprošen, da je skrbel za kraljeve vrtnice na vrtu. Ker ni bil uk rokovanja z njimi, je vprašal po napotkih. Kralj reče, naj poleg vsega skrbi za to, da bodo vrtnice dobile dovolj vode. Ko se je kralj čez nekaj mesecev vrnil, je bil zelo presenečen, saj v vrtu ni rasla niti ena rastlina več. Kraljeva navodila so bila zelo preprosta, pa vendar slugi ni uspelo. "Kaj si pa delal?" ga je vprašal kralj. Tako kot ste ukazali, je odgovoril sluga. Vsak dan sem izpuli vrtnico in pregledal korenine. Če so bile suhe, sem jih zalil z vodo in vrnil v zemljo.

Kralj je poznal druge načine, kako prepoznati, če ima vrtnica dovolj vode: veneči listi, izsušeni popki – indikatorji suše. Če bi jih upošteval, ne bi bilo treba uničiti rastline, da bi jo razumel.

Waldorfski učitelji smo prepričani, da najbolj sodobni načini vrednotenja učenčevega napredka »izpulijo korenine«. S služabnikovo gorečnostjo se spodkopavajo sposobnosti, ki jih mi skušamo vrednotiti. Naš način vrednotenja bi lahko poimenovali »opazuj liste«. Da bi metodi omogočili, da zaživi, moramo upoštevati številne dejavnike. 

• Razrednik načeloma učence poučuje ves čas osnovne šole in kultivira odnos in pozna učenčev stil učenja, njegove razvojne potrebe v celoti. Smo družba, ki stremi k instantnim rezultatom, a kot se razrednik obveže, da bo spremljal razvoj otrok na dolgi rok, se tudi starši obvežejo, da bodo postavili v kot številne strahove in se prepustili vzgojni metodi, ki otroku dovoljuje, da se razvija postopoma. Starši tako niso pasivni potrošniki naših sodb, ampak jih prosimo, da postanejo aktivni deležniki procesa vrednotenja.
• Razrednik sodeluje s predmetnimi učitelji, ki pomagajo graditi celostno sliko otrokovega razvoja, tudi vsi predmetni učitelji ob koncu šolskega leta opišejo otroka z ekspresivno sliko in opišejo, kako se je učenec učil, kako je živel v socialni strukturi razreda.
• Iz teh slik se besede prelijejo v učiteljev globok vpogled v to, kaj in kako se je učenec učil, kako je rasel in cvetel/bledel. Učitelj v opisno spričevalo prelije esenco odnosa z učencem, ki je osnovan na ljubezni in zaznavanju.
• Nato učitelj opiše vrhunce uspeha in procesa učenja, nazadnje pa opiše aktivnosti ali podobe za počitnice, ki jih starši lahko uporabijo, da podprejo, kar učitelj vidi kot potrebno za učenčevo rast v naslednjem šolskem letu. Staršem nakažemo naslednjo stopnjo otrokovega razvoja in otrokove-učenčeve prihodnosti – kot individuma in člana razredne skupnosti.

   

 

 

PISANJE SPRIČEVAL: VESELJE ALI MUKA? Dieter Centmayer

Če boste povprašali med waldorfskimi učitelji, boste pogosto dobili občutek, da je za mnoge učitelje pisanje spričeval postalo breme. Kot nepremagljiva gora se kopiči to delo pred vestnimi učitelji. Pri naših razredih, kjer je pogosto več kot 30 učencev, samo fizično pisanje spričeval povzroča lahko znatne bolečine. Časovni pritisk stres in napetost samo stopnjujeta. Predmetni učitelji učijo v mnogih razredih in tako seštevek njihovih spričeval pogosto preseže dvomestno število.

Postavlja se vprašanje, če morajo biti opisna spričevala tako dolga, kot jih pogosto najdevamo? Ne bi manj besed ali krajši tekst lahko učinkoval bolje?

Dolžina opisnega spričevala izvira od takrat, ko so učitelji o delu otroka v vseh epohah napisali eno opisno oceno. Pri ostalih predmetih pa je tako, da gotovo vsak predmetni učitelj želi pristaviti svoj lonček. Pri tem bo vsak zelo na kratko izrazil veliko zelo pomembnega. Tako se v opisnih spričevalih seštevajo besedila in izreki različnih učiteljev do pravega bogastva. Toda vprašanje je, v kolikšni meri se združujejo. Rastoča uporaba računalnikov podpira trend vedno daljših opisnih ocen in povečuje delo učiteljev in staršev.

Je pa tudi res, da so za starše opisna spričevala pomemben vir informacij o otroku. Starši jih preberejo in razumno sprejmejo. Več, kot je izjav v spričevalo, toliko bolj izgubi posamezna izjava na teži. Ker tisto, kar učitelji o otroku napišejo, zahteva usposobljene starše, ki vsebine lahko na pravi način preberejo, prebavijo in predelajo.

Na kakšne načine bi opisna spričevala naredili bolj učinkovite, pa da bo delo učiteljev , to bom podal v naslednjih odstavkih, ki so nastali iz napotkov Rudolfa Steinerja.

ZGODOVINA OPISNIH SPRIČEVAL

V »Božičnem tečaju za učitelje«, ki se je dogajal v Dornachu, je Rudolf Steiner 30.12.1921 opisal nova waldorfska spričevala takole: »Otrok pred odhodom na počitnice dobi spričevalo. V njem je povsem individualna zrcalna slika otroka, nekaj biografskega o minulem šolskem letu, in kot se je pokazalo, otroci dojamejo to kot osvoboditev. Preberejo iz slike, ki jo učitelj ustvari z odgovarjajočo dobrohotnostjo, toda za to ni potrebna neka čudovita slikarja. To sprejmejo kot veliko osvoboditev. In temu sledi še verz, napisan za vsakega posameznega otroka. Verz učitelj napiše vsakemu otroku v knjižico. Ta verz postane vodilni verz za naslednje šolsko leto.

Razvoj opisnih ocen temelji na zapisih konferenc. Opisna ocena je kot cela waldorfska pedagogika revolucionarna novost na področju vzgoje in izobraževanja.

Po ustanovitvi prve waldorfske šole v Stuttgartu so morali najti način, kako oblikovati spričevala. Vprašanje je bilo, koliko spričeval bodo napisali. Steiner je govoril o dveh spričevalih: o spričevalo ob polletju in o zaključnem spričevalu. »Napišemo lahko dvoje spričeval: ob polletju in ob koncu šolskega leta. V tem naj bo, kolikor dopuščajo predpisi, napisano le splošno o učencu. Učenca opišemo in le, kadar je je pri predmetu kaj omembe vredno, to omenimo. Ocenjen mora biti kolikor se da dobro … Pri prehodu v drugo šolo mora biti testiran, če to druga šola zahteva.«

Kot lahko razumemo kasnejše Steinerjeve napotke, ni zrasla ideja o polletnem spričevalu in ostali smo pri letnem, zaključnem. Če bi starši zahtevi še polletno, bi ga mi pisali. Pogosto opazimo, kako je Steiner pogosto reagiral na potrebe  in zahteve ljudi. Vedno je čakal na vprašanja, na katera je ponudil inovativne rešitve.

Danes lahko doživljamo rastoča potrebo številnih staršev po informacijah o učenju in razvoju njihovih otrok. To se vidi tudi po povpraševanju po pogovornih urah in roditeljskih sestankih. Dobro bi bilo premisliti, da bi med šolskim letom vpeljali neko obliko, podobno spričevalu, predvsem za starše, s katerimi iz različnih razlogov ne najdemo stika. Zanje bi bila taka oblika v sredini šolskega leta smiselna, tekom šolskega leta pa ima povsem drugačen karakter kot pogled nazaj ob koncu šolskega leta. Veliko tega se namreč zgodi na pogovornih urah, toda marsikatere starše lažje dosežemo pisno.

 

ŽIV DOKUMENT

 

Waldorfska opisna ocena je pomemben živ dokument. Kdor je že imel izkušnje s pisanjem ocene sodelavca, ve, kako previdni moramo biti pri pisnem vrednotenju človeka. Vsaka negativna formulacija je možnost za napad, za rane, saj se človek zelo hitro čuti napadenega. Tudi pri naših otrocih – v z vsako generacijo močneje – opazno raste občutek lastnega jaza in otrok je prav tako ranljiv kot odrasli.

Velika razlika pa je, če se o dogodku izrazim ustno ali pisno. Ko zadevo napišemo črno na belo ali »modro na belo«, se je manifestirala. Moja predhodna dejanja so se arhivirala. Če bi o njih govorili ustno, potem ostaja določena svoboda. Slednje deluje bolj v prihodnosti, daje možnosti in upanje. Zato Steiner v gornjem citatu govori, da moramo oceniti vse, kolikor se da dobro. Pri tem pa je pomembno, da smo s starši v stiku, seveda tudi z učenci. Učenci morajo vedno vedeti, kako jim gre. To zahteva sprotno povratno informacijo.

Na splošno lahko rečemo: v pisnih spričevalih je ugodneje, če vse zapisano obsvetimo s pozitivno svetlobo. Težke stvari pa lažje posredujemo ustno v razgovoru s starši.

PREDMETNA SPRIČEVALA IN SPRIČEVALA O GLAVNI URI

Vprašanje o sozvočju predmetnega in razrednega spričevala je odločujoče. Ponuja se, da pri pisanju spričeval izhajamo iz življenja. Primerjava je lahko ta: opisno spričevalo razrednika je kot deblo drevesa, iz katerega poganjajo veje, predmetna spričevala. Kot veje organsko spadajo k drevesnemu deblu in njegovim oblikovnim silam, tako morajo biti tudi ostala spričevala v sozvočju. Vsako drevo ima seveda močnejše in nosilne veje poleg manjših in šibkejših. Tako ima otrok močnejša in šibkejša nagnjenja. Toda na hrastu ne morejo rasti brezove veje. Če se v spričevalu tako zdi, nismo dojeli bistva otroka ali pa se ni izrazil. Kolerik npr. je vedno kolerik, tako v pisanju kot pri evritmiji. Toda pri enem predmetu prinaša nered, pri drugem pa veliko stori. Toda če vsak učitelj ne izhaja samo iz zunanjega, ampak vedno z občudovanjem in ljubeznijo do individualnosti vsakega otroka presvetli zapisano, bodo vsebine spričevala prepletene.

Steiner si je to tako zamislil, da razredni učitelj zapiše glavno besedilo, na katero se priključijo predmetni učitelji. »Vsak naj otroka opiše po svojem občutku. Če je več učiteljev, mora vsak nekaj napisati. Zaželeno pa je, da se posamezne izjave ne izražajo prepogosto, če en napiše: »Izvrstno bere«, potem drug učitelj napiše nekaj, kar temu ustreza. Z opisom otroka vedno začne razrednik, ostali pa se temu priključijo. Ne more biti tako, da razrednik napiše: »To je odličen fant«, nekdo drug pa napiše: »To je mala pošast.« To se mora združiti.«

V praksi je pogosto tako, da kolegi spričevala pišejo doma in jih kasneje zložijo skupaj. Če stvari zvenijo v sozvočju, pogosto prepustimo naključju.

Ker naj bi bilo spričevalo enotna slika otroka, je v veliko pomoč, če razrednik svoje zapise da na znanje predmetnim učiteljem, ki kasneje oblikujejo svojo sliko otroka.

NEPRIMERNI IZRAZI

Lahko se zgodi, da v spričevalu beremo, da otrok grdo piše in da ne ureja zvezka. To napiše razrednik. Pri tujih jezikih pa se najdejo podobni opisi. Čez eno leto se opisi ponovijo. In tako nekaj let zaporedoma.  Mogoče učitelji menijo, da je pomembno, da vedno znova staršem sporočijo to in upajo na pomoč in vpliv staršev na otroka.

Napačno pa smo presodili možnost staršev, da v tej situaciji starši resnično lahko odločujoče vplivajo na svoje otroke. Starši naj bi skrbeli, da se otrok doma uči, pospravlja svojo sobo, toda urejanje zvezka in pisava so šolska področja vaje. Posledica ponavljajočih se negativnih formulacij v spričevalu je povsem nasprotna: starši se na svoje otroke jezijo, ne da bi lahko težave reševali.

V naslednji stopnji pogosto starši taka opažanja preskočijo in preberejo spričevalo povprek. Še v naslednji stopnji pa se jezijo nad učitelji, ki niso sposobni otroka spodbuditi, da zaključi, kar se je od njega pričakovalo. Smiselno bi bilo premisliti, kako močno in kako pogosto pisati o tem v spričevalu.

»Če ne individualiziramo dobro, kar je težko, če stavke oblikujemo prestrogo, potem potiskamo nazaj. Lepše bi bilo, da nekomu, ki je letos pogosto med poukom zbadal okoli sebe, napišemo, da mu v naslednjem letu želimo, da bi se zbral. Veliko resnice leži v oblikovanju misli. Tudi pomanjkanje znanja izraziti s pozitivo, toda v odnosu do formulacije ostati strog.«

Učinkoviti bi lahko bilo tudi, če bi s humorjem opisali kakšno stvar. Mogoče nekega dne ali nekega leta določene slabe navade ne bi več omenili, ampak bi izhajali iz drugega zornega kota.

PREDMETNO SLIKOVITO, LJUBEČE

Posebno radi starši vidijo, če razredniku uspe, da otroka opiše s pomočjo slike: »Kot popotnik, ki iz neznanega območja prinaša s seboj drage kamne, tak se zdi. Drage kamne še skriva, da še malo zrastejo, ker ko bo prišel čas … Jasno kot zvon in močno zveni njegov glas pri recitiranju, kot čisti kristal … nekatere kamne pa je treba še obrusiti in obdelati. Tak občutek imaš, če pogledaš v zadnji zvezek glavne ure. Vedno znova drsijo črke pod črto, včasih se ustrašiš, da bodo lahko zdrsnile iz zvezka …«

Ta opis lahko vzamete kot potreben popravka. Ampak bralcu pomaga razumeti otroka in obdržati rdečo nit slike otroka v spominu. Opis ima v sebi veliko ljubečega in dovolj stvarnega, tudi pri stvareh, ki so še za popraviti. Prav potihem pride zraven še humor, ki se izrazi v opisu.

Ni napisano, da pisava še ni dobra, brez sodbe je napisano, kaj se opazi pri pisavi.

To je pravzaprav ključnega pomena pri opisnem spričevalu: stvarno opisovanje zaznanega s pomočjo ljubezni do otroka. Ocena nastopi lahko povsem v ozadju.

»Več skrbi moramo posvetiti temu, da v opisih uporabimo več domišljije. Več pridnosti in ljubezni moramo uporabiti, sicer izpade lahko tudi tako: »Dejansko še nič ne zna, ampak saj bo bolje«, »vede se kar neustrezno« itn. To nima smisla, nič nimam proti; če občutimo to kot preveliko breme, moramo ugrizniti v kislo jabolko in napišemo javnošolska spričevala. Toda to bi bila škoda. Če v zadnjih osmih dnevih nismo nič napisali, ni treba, da se to nadaljuje. Ni določenih pravil, ampak moramo za vsakega otroka najti posebno pravilo …«

Ti Steinerjevi citati so zelo jasni in gibljivi. Učiteljem v pomoč je misel, da otrok v vsakem šolskem letu preživlja ali je preživel najpomembnejše leto svojega življenja. Dobro je, če je v spričevalu jasno, kako se iz leta v leto otrok razvija. Če se to ne čuti, če so npr. v naslednjem spričevalu enaki problemi v ospredju kot leto pred tem, si moramo nujno zastaviti vprašanje, kaj smo učitelji za otroka storili v celem letu.

PRAKTIČNI NAPOTKI

Posebej v pomoč je, če si čez celo šolsko leto vedno znova delamo zapiske o posameznem otroku. Pomembna so vsakdanja opažanja celodnevnega pouka, ko lažje lahko opazimo bitje otroka. Pri katerikoli starosti lahko otroka pokličemo pred tablo, da reši nalogo. Vsak na svoj način in svojevrstno to zmore: ali je oklevajoč, hiter, je stabilen ali cinca, kako zagrabi kredo, kako jo vodi pri pisanju na tablo, kako reši nalogo itn. razširimo lahko na celotno bitje otroka.

Te stvari se lahko opazijo le pri nekaterih otrocih, in le pri nekaterih je to zelo izrazito. Pri ostalih je lahko tako, da pustijo vtis pri telovadbi ali pri slikanju. Toda popoldan naredimo zabeležke na enak način.

Iz tega lahko razvijemo kasneje zelo dobro opisno oceno. V konkretni, živi sliki nekega postopka se zrcali splošno obnašanje otroka, gibanje, pisava in tudi znanje računanja. Lahko razvijamo to še naprej, medtem ko nadaljujemo in omenimo, da je otrok tako, kot smo ga opisali pred tablo, urejal tudi zvezek. To je ista moč, ista sila, ki je v njegovih nogah, ko teče, v risanju form ali geometriji. Iz osrednjega opisa lahko razrastejo opisi na vse strani. Dobro je, če je to v sozvočju, kajti takrat smo ujeli bit otroka in jo prenesli staršem. V tem je vedno nekaj umetniškega. Vsak otrok, vsak človek je umetniško delo in vse na njem je v kontekstu,

Če spričevalo razvijamo tako,  ni potrebno, da natančno opišemo vsako epoho, lahko samo dodamo, kako je otrok na enak način tudi pri drugih epohah sodeloval. Preostale epohe lahko opišemo tudi z eno povedjo. Z imenom moramo omeniti vse epohe glavne ure.

Kot pri drevesu ne opišemo vsakega lista posebej, da dobimo celotno sliko. Z opisom enega lista smo zaznali tip drevesa, ostali listi pa so potem samo variacija tega tipa.

Ta način pisanja spričeval lahko imenujemo goetheanističen. V posameznem pojavu se na določen način izraža celota. Vprašanje ostaja, če smo našli izhodišče. Včasih za to potrebujemo navdih. Rudolf Steiner poudarja, »da uganka na uganko stoji pred našimi duševnimi očmi«. Ta uganka je bitje otroka. Pred pisanjem spričevala smo kot pred reševanjem dveh ali treh ducatov ugank. Stopimo v ta prva tvegan proces, z vsakim spričevalom bomo rešili eno od ugank. In to je osrečujoče.

 

 

PISANJE OPISNIH SPRIČEVAL

Najti pravo  mešanico pozitivnega, a smiselnega, ni vedno lahko. Običajno nam steče ob zaključku pisanja, zato naj ti bo tole v pomoč:

 

OSTATI POZITIVEN:

Opisovalke: temeljit, skrben, sodelovalen, rast, razvoj, boljši, kvaliteta, prizadevanje, iščoč, poskušajoč, občudujoč, dosleden, vztrajen, razume

Besedne zveze: je sposoben, močan v, samostojen učenec, trdo dela, izjemen napredek, želi tvegati, je odličen pri, primerno napreduje, odlično opravi, ima velik potencial

 

PREPOZNAVANJE POSAMEZNIH KVALITET:

Opisovalke: energičen, ustvarjalen, delaven, tvegajoč, domišljijski, obstojen, vztrajen, diplomatski, inovativen, sodelovalen, izviren, vodja, željan, premišljen, navdušen, zaznavalen, dobrodošel, reševalec problemov

Besedne zveze: zanima ga, pozitiven odnos, dobro sodeluje s sošolci, jasno misli, razume kompleksne naloge, pokaže sočutje, postavi norme za ostale, skrbno izbere, odlično se zbere, skrbno sledi navodilom, predlaga nove pristope, ustvarja nove ideje, strasten bralec, privlači ga, poseben talent za, usposobljen za, sledi projektom od začetka do konca

 

OTROK, KI POTREBUJE VEČ POMOČI

Opisovalke: zahteva,  se bori, redko, ponavadi

Besedne zveze: bi lahko dobil korist od, kaže potrebo po, občasno mu je težko, najbolje dela, kadar, v pomoč mu je, je izzvan, potrebuje pomoč pri, dodatno delam z njim, je imel težave pri, napreduje, zdi se nezdružljiv, potrebuje spodbudo, ima nagnjenje k, skupaj poiščimo način

 

BESEDE, KI SE JIM IZOGIBAMO:

ne zna, ne more, noče, vedno, nikoli

 

TEMPERAMENT:

topel, miren, spokojen, nežen, prijazen, prijeten, očarljiv, očarljiv, prisrčen, razigran, srčen, resen, zrel, naraven, dovzeten, razvnet, živahen, razdražljiv, hladnokrven, umirjen, skrb vzbujajoč, umirjen, plah, sprijaznjen, šaljiv, preprost, iskren, ganjen, uren, divji, izostren, ognjen, čustven, preobčutljiv, nemiren, muhast, vihrav, spontan, ravnodušen, potrt, čemeren, otožen, oster, zamišljen, vpadljiv, čustveno stabilen, malenkosten, spontan, zahteven 

ENERGIJA:

buden, energičen, aktiven, hiter, marljiv, neutruden, naporen, vztrajen, neomajen, zavzet. Apatičen, ležeren, stabilen, nedejaven, lenoben, nedejaven, medel, počasen, zaspan, izčrpan, utrujen, temeljit, vesten, skrben, raztresen, zamišljen, pozabljiv

PRIPRAVLJENOST:

pripravljen, voljan, navdušen, vnet, zagnan, zanesljiv, prepričljiv, ustrežljiv, skrben, nepripravljen, nerad, sramežljiv, stvaren, zbran, nezavzet, nezanesljiv, neodgovoren, omahljiv, nestabilen, lahkomiseln, vztrajen, izmikajoč se

MIŠLJENJE:

zmožen, voljan, genialen, bistroumen, izviren, prodoren, jasen, nadarjen, domiseln, vsestranski, brihten, prebrisan, fasciniran, prefinjen, običajen, uvideven, preudaren, iznajdljiv

RAZSODNOST:

razumen, preudaren, previden, pozoren, zanesljiv, nevsiljiv, kritičen, pedanten, premišljen, bistroumen, miren, vljuden, nevznemirjen, trezen, nepristranski, odkrit, odkrit, neposreden, direkten, prehiter, omahljiv, nejasen, zaletav, spontan, neposreden, nezadržan, zmeden, analitičen, uravnotežen, logičen, povezan

SOCIALA:

priljubljen, prijateljski, sporazumen, skladen, prijeten, prisrčen, odkritosrčen, iskren, družaben, takten, skromen, ljubezniv, zadržan, veseljaški, zahteven, naporen, vljuden, brez takta, nepriljubljen, ponosen, nepripravljen sodelovati, ustrežljiv, ljubezniv, omahljiv, veder, sočuten

 

prevedla in zbrala Nadja Lazar

 

AKTIVNO	NENAČELNO	RASTOČE	UMIRJENO
BOGATO	NEODLOČNO	RAVNODUŠNO	UPORABNO
BREZBRIŽNO	NEPOSLUŠNO	RAZIGRANO	UPOŠTEVAJOČE
CELOLETNO	NEPREMIŠLJENO	RAZTRESENO	URNO
ČVRSTO	NEVERJETNO	RAZUMSKO	USPEŠNO
DELNO	NOTRANJE	RESNIČNO	USTAVRJAJOČE
DOBRO	OBČUTNO	RESNO	UTEMELJENO
DOVZETNO	OBILNO	RITMIČNO	UVIDEVNO
ENOSTAVNO	OBSEŽNO	RUŠILNO	VEDNO
IMENITNO	OBSEŽNO	SAMOPOBUDNO	VEDOŽELJNO
INTENZIVNO	OČITNO	SAMOSTOJNO	VESTNO
IZREDNO	ODGOVORNO	SAMOUMEVNO	VIHRAVO
IZVRSTNO	ODKRITO	SIJAJNO	VIRTUOZNO
JEDRNATO	ODLIČNO	SKOPOTEORETIČNO	VODILNO
KORENITO	ODLOČNO	SKRBNO	VPLIVNO
KRASNO	ODMEVNO	SKRBNO	VSEOBVEZNO
KRATKOTRAJNO	ODSEVNO	SKUPNO	VSEVPREK
KREATIVNO	OKRETNO	SLABOTNO	VŠEČNO
KREPKO	OMAHLJIVO	SLEDLJIVO	VZDRŽLJIVO
KRONOLOŠKO	OPAZNO	SLIKOVITO	VZKIPLJIVO
KVALITETNO	OPREZNO	SMISELNO	VZORĆNO
LAHKOMISELNO	PLAŠNO	SOLIDARNO	VZPODBUDNO
LAHKOTNO	POPOLNO	SOUSTAVARJALNO	ZADOVOLJIVO
LEPO	POSLUŠNO	SPODBUJAJOČE	ZADRŽANO
LEŽERNO	POVRŠNO	SPRETNO	ZAGRETO
LJUBEZNIVO	POZORNO	STANOVITNO	ZAHTEVNO
LOGIČNO	PREDVIDLJIVO	STROKOVNO	ZALETAVO
MAKSIMALNO	PRELEPO	SVOJEVOLJNO	ZANESLJIVO
MIMOGREDOČ	PREMIŠLJENO	ŠALJIVO	ZANIMIVO
MOTEČE	PREPROSTO	ŠIRNO	ZAUPLJIVO
NAČELNO	PRESENETLJIVO	TAKTNO	ZAVZETO
NAIVNO	PRESPLOŠNO	TEMELJITO	ZNAČILNO
NAMENSKO	PRIBLIŽNO	TEMELJITO	ZNOSNO
NAPAČNO	PRIMERNO	TIPIČNO	ŽAREČE
NASPORTNO	PRIZADEVNO	TRAJNO	ŽIVAHNO
NATANČNO	PRONICLJIVO	TRDNO	ŽIVO
NAVIDEZNO	PROSTO	TRMOGLAVO
NEČITLJIVO	PRVINSKO	UBOGLJIVO
NEDVOUMNO	PUSTO	UGLAJENO
NEJEVOLJNO	POHVALNO	UMETNIŠKO